Pages

četrtek, 23. april 2015

Kako biti boljša mama: vaja


Če je kaj, kar si vse vsaj približno običajne mame želimo, je to biti dobra mama. Ene o tem razmišljajo le tu in tam, ko je otrok bolan, druge si s tem belimo glavo vsaj dan. Nekaj časa sem se tolažila z minumumom: če otrok ne zapustiš in jih ne tepeš, si že kar dobra mama. Ampak to ni ravno dovolj. Moja največja napaka je, da sem predolgo prijazna in ustrežljiva, potem pa mi poči film in začnem kričat. In to ni kako nedolžno kričanje, ampak tako, da ... Vsakič imam potem zelo slabo vest. Vsi strokovnjaki ti povedo, da fizično nasilje ni ok, kričanje na otroke ni ok, ampak nediscipliniran otrok pa tudi ni ok. In kaj naj si zdaj mama pomaga s tem?

"Sovražim biti mama"

Kar se samega disciliniranja tiče, se jaz posvetujem malo z Varuško, čeprav mi marsikaj ni všeč, še pogosteje pa z Janet Lanisbury, ki ima sicer čudovite metode, a jih ne znam vedno uporabiti ali prilagoditi tako, da bi delovale za nas (njen blog pa je tule).

Ampak tu je še en problem, ki me bolj skrbi od samega discipliniranja, in sicer občutek nejevolje, nezadovoljstva in frustracije, ki pride z vsem tem. Materinstvo se mi je zazdelo all work and no play, namesto veselja sem začela v otrocih videti težave, kar je včasih pripeljalo celo do očitanja, sicer le tihega, pa vendar, otrokoma za svojo mizerijo.

"Sovražim svojo mamo"

In ker se rada igram z googlom, sem enkrat sledila njegovemu ponujenemu iskanju in prišla na strani, kjer so ljudje pisali o tem, zakaj sovražijo svoje mame. Prebrala sem nekaj zgodb o groznih mamah in moram reč, da je bila terapija uspešna. ;) Po eni strani sem se zavedela, da nisem tako zelo slaba, po drugi pa sem si razjasnila, kaj dejansko je slabo in si otroci zapomnijo in jih boli še dolga leta pozneje. Zavedela sem se, kje so meje, čez katere ne smeš. Seveda vse te stvari veš že zaradi zdrave pameti, ampak je čisto drugače, če jih slišiš iz perspektive nekoga, ki je to doživel in čutil. Vklopijo se čustva, in čustva so najmočnejši vodnik. Včasih je to slabo, a v tem primeru je dobro. Sprostila sem se in takoj sem začela bolj uživati v tem kratkem času (res se včasih zdi dolg), ko sem doma s hčerkama, uživat v njuni družbi in čutit hvaležnost zanju.

Torej vaja: poguglajte "sovražim svojo mamo" ali "I hate my mom" ali se pogovorite z nekom, za kogar veste, da je imel res slabo mamo. Pridite poročat, kakšen je bil efekt;) Pa povejte, kaj pomaga vam, da ste bolj zadovoljne v svoji vlogi in jo bolje opravljate.

torek, 21. april 2015

Dojenje v javnosti je ogabno? A res?


Včeraj sem na Facebooku prebrala "izpoved" sošolke moje prijateljice iz nekega preteklega življenjskega obdobja, ki me je tako razkurila, da mi ne da miru. Pisala je, v nekoliko opravičujočem tonu, a hkrati s pridihom pravičniške užaljenosti, kako je bila zadnjič na kosilu, pa jo je grozno zmotilo, da je v istem prostoru neka ženska dojila, potem pa je šla na kavo, in je tam neki fantič meni nič tebi nič lulal praktično na terasi. In potem so se na njeno izpoved usuli komentarji mam z "boš že še videla" in neki drugih osebkov, med njimi vsaj enega dekleta, ki je napisalo, da se ji zdi dojenje OGABNO (capsi so njeni). 

Ne vem, morda pa je ta mamica slekla cel zgornji del, škropila nič hudega sluteče jedce pri sosednji mizi s svojim mlekom in se spogledovala s partnerjem dekline, ki se ji zdi hranjenje ogabno.

Okej, da je fantek lulal na terasi, res ni kul, to bi zmotilo tudi mene. Da si mnenja, da dojenje v javnosti ni ok in da spada zgolj v privatno sfero tudi še nekako razumem. Ampak metanje lulanja in dojenja v javnosti v isti koš? In da nekoga celo bolj moti dojenje kot lulanje? Pa kaj je narobe z ljudmi? Po drugi strani pa so se taisti ljudje sposobni oblečt v prozorne pajkice, hvalit dekolte do kolen in se zgražati nad starši, ki po rojstvu otroka nikamor več ne gredo - ja kam pa naj grejo, če še otroka nahranit ne smejo? (Razen, če ga seveda hranijo z družbeno sprejemljivim belim prahcem, ki ne žali nikogaršnjega čuta za spodobnost (ki je sicer tako pomembna vrednota v naši družbi, kajne?). 

S tem zapisom najbrž nisem kaj posebej doprinesla k sprejemanju dojenja v javnosti. Me pa zanima, tisti, ki tako mislite, zakaj je z dojenjem v javnosti toliko narobe, z dekoltejem do bradavic pa nič? Prvo je skrb dojenčka in uporaba dojk točno za to, za kar so tam, drugo pa je pozivanje privabljanje samca za paritev (s čimer samo po sebi ni kaj narobe), ampak zakaj je eno škandalozno in neokusno, drugo pa seksi in osvobojeno? In če vas tudi tisto drugo moti, zakaj vas? Breast-envy? Milk-envy? Baby-envy? 

četrtek, 4. december 2014

Ljubezen ima dvajset prstkov, vijugasta usta in popoln nosek

Pred tremi dnevi je bila mala L. stara en mesec. V tem času je zrastla za tri centimentre in krepko pridobila na teži. Še vedno večino dneva prespi, ampak vedno bolj začenjam oprezati za nasmehi, ko je budna. Rada se objema, rada ima sprehode, rada ima Jakobov glas in rada ima svojega očija, ki jo neutrudno nosi zvečer, ko ji nagaja trebušček in je zanjo svet nerazumljiv. In mi imamo neskončno radi njo in jo hodimo na skrivaj gledati kadar spi, ker še zmeraj ne moremo verjeti, da je resnična.













m.

ponedeljek, 28. april 2014

Dinozavri imajo radi rožce

Preden gremo na prve letošnje počitnice v "našo" čudovito hišo na morju in se naužijemo morskega zraka, valov, zlizanih kamenčkov in mokrega peska (da bomo tako lažje zdržali do poletja), pokažem še nekaj slikic iz velikonočnih počitniških dni na travniku. 

V vrtcu se učijo pesmice o zelenih travnikih. 
Pred babično hišo je en tak. Manjši, a zato dedi pusti rasti visoko travo in rožice, da je raziskovanje bolj lušno. Na drugi strani hiše pa povsem drugačna zgodba. Tam se namreč naokrog potikajo dinozavri. 

m. 





ponedeljek, 7. april 2014

Belinov štiblc & Medooza & srečna omara

Z Zulejko imava radi slovenske umetnike, oblikovalce, šivilje, slikarje in vse, ki sami izdelujejo neverjetno čarobne stvari za otroke in odrasle. Nama se to zdi kul! Vsakič na novo sem presenečena nad ustvarjalnostjo in navihanostjo, ki jo opazim na internetu ali umetniških tržnicah, zato počasi a vneto polnim svoje življenje in stanovanje z veliko unikatnimi krasotami. 

Spodnja dva izdelka sta čudovita primerka te neverjetno lepe energije, ki se širi in krepi med slovenskimi ustvarjalci. Imata osebno zgodbo. Oba sta moja in oba sem dobila kot darilce. :) Kaj naj rečem, Im A lucky Girl! ;) 



Belinov štiblc  ima super slogan - "Re-etno in vse-naravno po-svoje sestavi-sam in za-vije domovine-dar!" In kot da to še ni dovolj, Belinov štiblc ponuja številne izvirne okraske (v najširšem pomenu besede), ki poveličujejo najlepšo slovensko ornametiko (spominjajo me na čipke in letcova srca) in iz nje na posodobljen način ustvarjajo unikatne izdelke s staro dušo. Kaj je še lepšega kot to, da lahko okrog vratu nosiš šik verižico, ki poudarja globji pomen, saj prebuja zavest o lepoti starih slovenskih vzorcev, ki so jih rezljali že naši dedki za naše babice. Ob vsem tem pa si lahko verižico (moja je na sliki) čisto poljubno sestaviš sam. In še simpatična misel iz njihove strani: "Vsak sam izbere, kaj bi v štiblcu imel,  kako naj izgleda, čemu služi in se okrasi, kot je potreba. Junake po naročilu iz otroških sanj, Belin v delavnici oživi vsakemu, vsak dan". 
Mimogrede, Belin je čudovito ime, se vam ne zdi? 




Medooza alias Urška in Špela, sta me 
pred kratkim navdušili s to noro dobro torbico. Moram priznati, da sem, po tem, ko sem jo prijela, priredila pravi foto šuting, ker preprosto fenomenalno izgleda na vseh različnih kombinacijah oblačil, stojalih za klobuke, garderobnih omarah in na mojem baročnem ogledalu. Čista desetka za tole, Medooza. Poleg tega sem nad to ustvarjalno dvojico še posebej navdušena, ker šivata zabavne in odštekane hlače in dodatke za otroke. Material in barve, ki jih izbirata, so me prepričali, da resnično uživata ob kreiranju in izdelovanju oblačil, ki nariše nasmeh pri njunih oboževalcih. Ene od teh nagajivih hlač se bodo do poletja gotovo znašle tudi v omari mojega triletnika. In potem ... seveda sledi nov fotošuting ;). Do takrat si lahko ogledate vse pisane obleke za male in hude torbice za mame v njunem etsy shopu






(dragi ustvarjalci: če želite, da predstaviva, pofotkama in napiševa mnenja o vaših izdelkih, umetninah, slikanicah ali drugih čudovitih idejah, ki se vam porodijo, nama pišite na naslov jakobin.lila@gmail. com. Lahko pa nama pišete tudi drugi, ki imate kakšne predloge ali želje ali poznate kakšno kul in posebno mamico, ki bi jo lahko v bodoče predstavili :)) 




  m. 

petek, 21. marec 2014

Slikanice: Princeske: pozabljene ali nepoznane


Neponovljive ilustracije Rebecce Dautremer

Ko je Lila od svoje edine "prave" tete dobila veliko in debelo slikanico Princeske, sem vedela, da bom nad ilustracijami navdušena, saj sem se jih spomnila še iz francoske verzije, ki sem si jo pred leti ogledovala in nad njo vzdihovala v Konzorciju (kolegica, ki je tam delala, pa je kupila dva izvoda knjige, in sicer zato, da je iz enega izrezala ilustracije in jih obesila na steno; ja, tako čudovite so). Glede vsebine pa sem bila čsito majčkeno skeptična, saj ... no ... saj veste ... princeske. Mislim, a nismo over that?



Nikakor ne vaše vsakdanje princeske

No, nikakor nismo. Vsaj ne over tele Princeske. To namreč niso mainstream princeske v roza oblekicah s kristalčki in ponijem in sladkorno peno, ki čakajo samo na princa na belem konju (dobesednega, seveda). Te princeske so ... resnične, literarne, mitske. Muhaste, očarljive, duhovite, naravnost čudaške, neprilagojene in pobrane z veh koncev sveta, tega in tistega domišljijskega.



Ne le, da je to prava ilustrirana enciklopedija princesk (predstavljenih je več kot trideset princesk), dodan je še seznam pregovorov, vodnik za primerno obnašanje, abeceda, zemljevid ... Že vsako ime princeske - npr. Allegra, Amenzija, Biblijana, Larifarina - je mala mojstrovina besedne igre (kapo dol prevajalki!), prav tako je z iskrivimi opisi osebnosti, da o dih jemajočih ilustracijah niti ne govorim. Vse je vrhunsko, tudi prevod, kar je vse večja redkost pri nas, se mi zdi.


Knjiga za vsako punčko ... "princeska" gor ali dol

Lila je sicer še premajhna, da bi lahko uživala v tej slikanici, sva pa s Tadejem toliko bolj. Očarala so naju duhovita imena princesk, domiselnost in domišljenost tekstov, barve, detajli in pestrost vseh vzdušij ilustracij. Tadej je rekel, da ima otrok, ki dobro pozna to knjigo, že boljši besedni zaklad od povprečne učiteljice v prvem razredu (no offence, učiteljice).

Takole, to se mi zdi ena "must" knjiga, res. Ne vem sicer, kaj bi rekli fantki, ki so zaradi mainstream produkcije gotovo prepričani, da je knjiga s takim naslovom primerna le za deklice ... Ampak vsaki punčki jo lahko kupite brez pomišljanja;) Ja, tudi - ali še posebej - če vam gredo mainstream patriarhalne verzije dolgočasnih, pasivnih princesk v roza oblekicah in z diademčki in princi na belih konjih na živce.


Naslov: Princeske: pozabljene ali nepoznane
Izšlo: pri založbi Sanje, 2009; 91 strani, 29,95 EUR
Tekst: Philippe Lechermeier
Prevod: Stana Anželj
Ilustracije: Rébecca Dautremer
Starostna skupina (po Bukli): 4-8 let

četrtek, 13. marec 2014

Ku-ku, ku-ku!

Mi se veselimo pomladi! Se vi? Komaj sem čakala, da smo zamenjali malo bundico za malo vetrovko in čevlje s toplo muckasto podlogo ... no, recimo raje, da se trudimo, da bi jih zamenjali. Sicer je luškana ta logika dvoletnika - pozimi bi najraje imel poletne sandale, tiste, ki jih celo poletje ni hotel niti pogledati, ko pride sonček, se pa ne moremo ločiti od umazanih zimskih škornjev -, a precej utrujajoča! A ima kdorkoli enake težave? Kdorkoli?
No, pomlad. Ja, pomlad. Sonce, sprehodi, rožice, pesmice o travnikih, umazane hlače, spomladansko čiščenje in tak prijeten občutek, da lahko začneš na novo in sveže. Po zimskem lenarjenju in pomanjkanju vitamina D prav paše, da se zjutraj zbudimo ob sončku. "Lej, mami, zbudi se. Sonček je in svetlo je." Vau, pa res! 

Zamenjali so se tudi naši rituali. Zjutraj pojemo veliko skledo kosmičev s svežim sadjem. Danes smo potopili borovnice. Večkrat gremo v ali iz vrtca peš in si preprosto vzamemo popoldan za počasno pohajanje proti domu, mimo igrišč, kjer preizkusimo vsak tobogan in mimo tržnice, kjer kupimo novo sadje za naslednji zajtrk. Zadnje dni očka načrtuje popravila koles, da bomo lahko začeli kolesariti. Nimamo daleč do živalskega vrta in s kolesom bo to še dosti bolj zabavno. Kar se tiče vrta in vrtnih radosti, pa imamo velike načrte kako bomo postavili čisto pravo balkonsko džunglo zelišč, mini pridelkov in vsega, kar se da nasaditi na našem betonskem vrtičku. 

Pa še nekaj kratkih poslastic, kaj imamo v načrtu to pomlad:

- prenova otroške sobice (če bo Jakob dovolil, bomo pokazali kaj bo nastajalo)
- veliko veliko risanja in ustvarjanja (začenši z mini diy projektom za veliko noč, ki ga bom tudi objavila)
- nova pričeska za večino članov naše družine
- proslavljanja (čakamo na očkovo diplomo!)
- in uživali bomo v naši veliki mini skrivnosti, ki jo trenutno ne izdamo še nikomur!

m.



 
Images by Freepik